in

Vzpon na Tsoboje: “Namesto smer Stražar-Marčič sva si rekla, naj bo Slovenska direktna”

Prvi raztežaj drugega dne z mestom za bivak pod skalnim previsom. Foto: Luka Stražar

Stražar in Marčič sta med 28. in 30. oktobrom kot prva alpinista preplezala 1700 metrov visoko severozahodno steno gore Tsoboje v nepalskem gorovju Rolwaling, kar je nov uspeh njune naveze, ki ima za seboj že nekaj uspešnih vzponov, med drugim na pakistanski vrh K7 West leta 2011, za katerega sta prejela najprestižnejšo alpinistično nagrado zlati cepin.

Na Tsoboje, ki ga imenujejo tudi Chobutse, so se do zdaj povzpele le štiri alpinistične odprave. Prva je bila leta 1972 nemška odprava, najbolj pa je odmeval vzpon nepalskega plezalca Mingme G Sherpe v zahodni steni leta 2005, ko je opravil sploh prvi nepalski solistični vzpon v alpskem slogu.

Slovenska alpinista sta prvenstveno smer v severozahodni steni označila za pravo kombinacijo tehnične zahtevnosti in plezanja na veliki višini, ki so jo zaznamovali nizke temperature in močan veter s pršnimi plazovi.

Po vrnitvi iz Nepala sta v pogovoru za MMC strnila svoje vtise z odprave, v kateri sta bila še Marko Prezelj in Matija Volontar, ki jima žal ni uspel poskus vzpona v zahodni steni, kjer so ju močni sunki vetra prisilili k umiku.

Čigava ideja je bila vzpon na Tsoboje in od kdaj je zorela? Mogoče Luka od vaše odprave v Rolwaling leta 2015?

Luka: Ja. Jaz sem takrat to steno videl, a je po vrnitvi domov odšla nekam v zadnje predalčke moje zavesti. Nato jo je ven povlekel Nejc, ko je našel fotografijo stene in rekel, kaj pa to. Pa sem mu odvrnil, da sem tukaj že bil in deluje dobra stvar. Tako nekako se je rodila ideja.

Nejc: Jaz sprva nisem imel v mislih prav severozahodne stene, ki sva jo preplezala, ampak sem si ogledoval levi raz. In dokler se nisem pozdravil po bolezni, sem mislil, da bova plezala levi raz.

Sta vzpon načrtovala že lani, pa sta ga zaradi pandemije prestavila na letos, ko se je Nepal znova odprl za plezalce?

Nejc: Ne. Na odpravo sva se začela pripravljati na začetku letošnjega leta.

Luka: Je pa res, da sva se želela leta 2020 odpraviti na Aljasko in sva imela že vse pripravljeno, ampak je potem tudi vse padlo v vodo. Tam sva želela plezati na območju Denalija.

Stražar in Marčič po vrnitvi iz Himalaje na sedežu Planinske zveze Slovenije, ki je tudi sofinancirala odpravo. Foto: MMC RTV SLO/Gregor Valenčič

Stražar in Marčič po vrnitvi iz Himalaje na sedežu Planinske zveze Slovenije, ki je tudi sofinancirala odpravo. Foto: MMC RTV SLO/Gregor Valenčič

Ker ne moremo mimo pandemije. Koliko alpinističnih načrtov vam je ta preprečila?

Luka: Gotovo se je poznalo, ampak smo se prilagodili in tako več plezali v Evropi in doma, vsaj jaz. Zdaj smo tako prvič odšli spet na tisto poznano himalajsko odpravo.

Nejc: Jaz sem delal šolo za gorskega vodnika in smo potem malce prestavljali tečaje v tujini.

Kakšni so trenutni pogoji, ki jih oblasti v Nepalu postavljajo za odprave?

Luka: Osnovni pogoj je PCT, a v glavnem gre za testiranja, tako kot pri drugih potovanjih, nič ni drugače.

Vrnimo se na Tsoboje. Vajin cilj je bil vzpon v severozahodni steni. Kakšen vpogled vama je nudil aklimatizacijski vzpon na sosednji Omi Tso Go? Je ogled kaj spremenil načrtovano smer ali je le utrdil vajin načrt?

Nejc: Aklimatizacijski vzpon ni spremenil načrta, sva pa dobila jasen pogled na steno in sva si lahko v mislih zelo dobro začrtala linijo vzpona. Zelo malo je namreč linij, ki pripeljejo v osrednji del, kamor sva morala midva priti, da bi dosegla zgornje snežišče.

Luka: Izbrana smer je tudi po ogledu s sosednjega vrha ostala enaka.

S Slovensko direktno sta opravila v treh dneh z dvema vmesnima bivakoma. Foto: Luka Stražar

S Slovensko direktno sta opravila v treh dneh z dvema vmesnima bivakoma. Foto: Luka Stražar

Iz vašega poročila je razbrati, da je vzpon potekal gladko kljub nekaterim zahtevnejšim delom smeri. Kaj je bil sploh najtežji del tokratnega vzpona?

Luka: Ni bilo nekih resnejših zapletov, kar pa je navsezadnje tudi tvoj cilj. Zadovoljen si res takrat, ko nekaj narediš dobro, kar pomeni, da se izogneš vsem “epskim zapletom”. Mogoče zato deluje tako, še zmeraj pa so seveda bile stvari težke. Nekih takih izrazitih detajlov ali delov, ko bi res kaj bilo, pa ni bilo.

Nejc: Jaz se spomnim tega, da je bilo že drugi dan precej manj hrane v nahrbtniku, pa je nahrbtnik vseeno zmeraj težji zaradi višine in utrujenosti.

Vi, Nejc, ste na začetku odprave zboleli. Ste mogoče v kakšnem trenutku obupali in mislili, da se ne boste mogli odpraviti v steno?

Nejc: Čisto obupal nisem, čeprav sem ležal sedem dni in je vse, kar sem videl v tem obdobju, bil prostor, kjer sem ležal, medtem ko so fantje lahko hodili okoli in si ogledovali. Meni osebno je to najlepši del odprave, ko lahko še zelo neobremenjen raziskuješ. To mi je tokrat manjkalo. Preden sem se že pozdravil, je bilo slabo vreme in zapadlo je nekaj novega snega. Ko smo šli na aklimatizacijski vrh Omi Tso Go, sem nekako začutil, da lahko sledim tempu drugih in sem bil zelo vesel.

Zahteven raztežaj tanjšega ledu v spodnjem delu. Foto: Nejc Marčič

Zahteven raztežaj tanjšega ledu v spodnjem delu. Foto: Nejc Marčič

Kako ste sploh zbrali toliko moči po bolezni za tak vzpon? Vam je prebolela bolezen kaj oteževala plezanje?

Nejc: Mislim, da mi bolezen ni oteževala plezanja, saj je bila prisotna velika želja in po mojem mnenju je to prevladalo. Lahko rečemo, da je želja premagala bolezen. Najbolj smešno je bilo to, da sem rahlo oglušel na desno uho in velikokrat česa nisem slišal, zato sva imela z Luko večkrat težave v komunikaciji.

Nastanjeni ste bili v vasi Na. Je bila vas tudi vaša baza ali ste imeli še kakšen napredni bazni tabor bližje gori?

Luka: Tako je, vas Na nam je služila za bazni tabor. Vse vzpone smo začeli v vasi in tudi po vzponu na Tsoboje smo se vrnili direktno v vas.

Člana odprava sta bila tudi najizkušenejši član Marko Prezelj in najmlajši član Matija Volontar, ki sta poskusila v zahodni steni, a sta se morala zaradi močnih sunkov vetra umakniti. Je bilo razočaranje veliko?

Luka: Midva sva po mojem mnenju “okužena” z uspehom in na odpravo gledava skozi ta očala, tako da se težko vživiva v Matijo in Marka. Nedvomno je razočaranje. Vsak je razočaran, če mu ne uspe. Ampak še zmeraj se mi zdi, da je ta skupinska dinamika in kemija vseeno dobro preživela tudi ta neuspeli poskus.

Veter in mraz v zgodnjem delu vzpona. Foto: Nejc Marčič

Veter in mraz v zgodnjem delu vzpona. Foto: Nejc Marčič

Marko Prezelj je legenda svetovnega alpinizma in prejemnik rekordnih štirih zlatih cepinov. Bil je tudi prvi vodja Slovenske mladinske alpinistične reprezentance (SMAR), ki bo prihodnje leto praznovala deset let obstoja. V času njegovega vodenja sta bila člana SMAR-a tudi vidva. Kako se je v tem času razvil SMAR, kakšno vlogo je imel po vajinem mnenju pred desetimi leti in danes?

Luka: Ideja SMAR-a se je v teh desetih letih spremenila, predvsem kot posledica generacij, ki tvorijo skupino. Vsaka ima neki svoj skupek izzivov.

Nejc: Ko je bila naša generacija, je bil tudi rahlo večji bazen plezalcev, ki jih je zdaj mogoče malce manj.

Bi lahko rekli, da je danes med mladimi manj zanimanja za alpinizem kot nekoč?

Luka: To so lahko zdaj zelo široke debate glede tega, saj je tudi današnja družba drugačna kot nekoč. Deset let je že neka doba, ko se lahko tudi v družbi marsikaj spremeni. Tukaj je zdaj vpliv socialnih medijev, ki je daleč od tega, da bi bil zanemarljiv. Alpinizem pa kot dejavnost ostaja enak. Torej, če se hočeš na določenem ravni ukvarjati z alpinizmom, pomeni, da boš temu moral nameniti določen čas. In tukaj se mi zdi, da je glavni zaplet. Kako v današnji družbi, ko si skušamo zagotoviti vse in imeti vse, ne zamuditi ničesar, nekomu povedati, da boš moral, če boš hotel dobro plezati, v to vložiti določeno mero energije, ki pa se je ne da kupiti. V to je treba vložiti čas in tukaj se mi zdi, da je glavno razhajanje. Zanimanje med mladimi je še, a težje se jim je odtrgati od toka današnje družbe, ki nas z vsemi temi “aplikacijami” vleče v svoj tok.

Začetek strmega, osrednjega dela stene. Foto: Luka Stražar

Začetek strmega, osrednjega dela stene. Foto: Luka Stražar

Letos mineva deset let od vajinega vzpona na K7 West, ki vama je prinesel zlati cepin, bil pa je tudi vajina prva himalajska izkušnja. Kako gledata na preteklo desetletje?

Nejc: Deset let je že?

Luka: Zanimivo mi je, da se je z letošnjim vzponom spet potrdilo to, da se v plezanju zelo dobro razumeva. Da se je pripraviti na en tak vzpon zelo lahkotno, ko se na to pripravljam z Nejcem, ker so nama ene stvari jasne brez veliko pogovarjanja. Torej, taktika. Šotor da ali ne?

Nejc: Šotor ne. (smeh)

Luka: Tukaj je res minimalno nekega trenja in se zato potem stvari tudi dobro iztečejo.

Nejc: Sam sem vesel, da sva si že velikokrat delila vrv, pa upam, da si jo bova še. Veselim se še nadaljnjega skupnega plezanja.

Pri vajinih prejšnjih izstopajočih vzponih sta prvenstveni smeri poimenovala Sanjači zlatih jam (K7 West) in Modri dirkač (Janak), tokrat pa zelo preprosto, a domoljubno ‒ Slovenska direktna. Od kje imena za prejšnji prvenstveni smeri in ime za tokratno?

Nejc: Konec otroškega programa (smeh). Za ime Sanjači zlatih jam se niti ne spomnim dobro.

Luka: Jaz vem, a naj to kar ostane skrivnost. Tukaj je mogoče tudi ta razlika v desetih letih, da sva si takrat dala več opravka s tem izbiranjem imen. Če govorimo o teh dveh primerih, veva samo midva ali nekaj ljudi, ampak zdaj sva si pa mogoče rekla po desetih letih dajva neko bolj preprosto ime, ki pa še zmeraj nekako dobro odslikava smer, sploh z imenom direktna, ker gre smer res po sredini stene v tem edinem možnem prehodu. Tako da, namesto Stražar-Marčič sva rekla, naj bo Slovenska direktna.

Veselje na vrhu. Foto: Luka Stražar

Veselje na vrhu. Foto: Luka Stražar

Od osemtisočakov sta poskušala le na Anapurni leta 2017, a se žal ni izšlo po načrtih. Ostaja Anapurna še vedno vajin neizpolnjeni cilj, mogoče kakšen drug osemtisočak ali vaju ti pritegnejo dovolj, da bi se povzpela na katerega od njih?

Nejc: Moram reči, da me včasih osemtisočaki niti niso zanimali. Zdaj pa včasih pomislim, da bi osvojil kakšnega. Za Anapurno je bila ideja in naj pri tem tudi ostane. Mogoče pa tudi kakšen v Pakistanu.

Luka: Nehvaležno je napovedovati za naprej, a tudi mene bi zanimali osemtisočaki v Pakistanu, saj mi je že kot dežela zelo blizu in tam je mogoče tudi manj vsega cirkusa.

Osemtisočaki so danes v glavnem cilj komercialnih odprav in ne več toliko vrhunskih alpinistov. Je na njih sploh še mogoča kakšna prvenstvena smer?

Luka: Vsekakor, zagotovo je še veliko prostora za ideje na osemtisočakih. Tukaj ne gre za neko izčrpanost teh gora v smislu idej, gre bolj za problem sobivanja dveh svetov. S svetom komercialnih odprav z vsem svojim ustrojem in načinom delovanja, veliko logistiko, kar vpliva na dogajanje na gori. In to mogoče pomeni, da je na gori vse manj prostor za nekoga, ki ima pristop, kot ga zasledujemo mi. Torej v alpskem slogu, s čim manj opreme, da narediš vse sam. Kako boš sicer šel po normalni smeri na Everest z namenom, da boš naredil vse sam, če so tam gruče ljudi, če so tam napete vrvi, če so tam višinski šotori. Tudi če si sam opravil, ne moreš zanikati tega, da si imel možnost se zvaliti v neki šotor tam.

Nejc: Tudi če splezaš novo smer, pa boš sestopil po normalni smeri, to nekako odžira ime alpski slog.

 Tsoboje v jeziku domačinov pomeni gora nad jezerom. Foto: Marko Prezelj

Tsoboje v jeziku domačinov pomeni gora nad jezerom. Foto: Marko Prezelj

Pa vendar, sta vseeno še kakšen osemtisočak in smer na njem zanimiva za alpski slog ali je bilo že vse preplezano?

Nejc: Makalu.

Luka: Makalu, ja. Recimo ponovitev slovenske smeri v južni steni Makaluja v alpskem slogu.

Nejc: Tudi na Everest po zahodnem grebenu.

Oba sta že plezala v pakistanskem Karakorumu in nepalski Himalaji. Kakšne so razlike v plezanju, organizaciji, domačinih …? Bi lahko rekli, da vama je katero od obeh gorovij ljubše?

Luka: Pakistan, ja. Predvsem zaradi kulture in stika z domačini. Se mi zdi, da je več pristnosti v Pakistanu ali pa sem samo imel jaz srečo, da sem jo doživel več.

Nejc: Ti si imel same vesele trenutke. Glede vprašanja plezanja, pa je to popolnoma enako. Mogoče imam jaz slabo izkušnjo iz Pakistana, ampak to verjetno zato, ker je bila neuspešna odprava, tako da nisem toliko nasmejan kot Luka, ko pomislim na Pakistan. On ima vseeno od tam dva Zlata cepina.

Plezanje Prezlja in Volontarja, za katerega je bila to prva odprava v nepalski Himalaji, v zahodni steni, kjer sta dosegla višino 6100 metrov. Foto: Marko Prezelj

Plezanje Prezlja in Volontarja, za katerega je bila to prva odprava v nepalski Himalaji, v zahodni steni, kjer sta dosegla višino 6100 metrov. Foto: Marko Prezelj

Ali sta imela v mladosti kakšne vzornike med domačimi ali tujimi alpinisti? Vaju je kdo še posebej navdihoval ob vajinih začetkih plezanja?

Nejc: Mogoče pri domačih alpinistih kar vsi. Pri nas doma smo alpinizem kar precej spremljali, so se brale revije in knjige, so se gledali dokumentarni filmi. Vsi smo se veselili, ko so osvajali vrhove. Spominjam se, ko smo Slovenci osvojili Anapurno kot zadnji osemtisočak. Ja, doma je bilo veselje, ko so naši osvajali osemtisočake. Med tujimi alpinisti se spomnim Marka Twighta, ko sem prebral njegovo knjigo, se mi je zdel čisto odpiljen tip.

Luka: Mislim, da razmišljam podobno kot Nejc. Ko smo bili mladi, si srkal domače vzpone in knjige, potem pa začneš plezati in začneš spoznavati vse bolj od znotraj plezalno skupnost in tako tudi sam rasteš. Nato sem vse bolj začel pobirati, kot bi rekel, dobre prakse in se ne osredotočati na posameznike.

Koliko spremljata druge trenutne odprave v visokih gorstvih? Katerim od tujih alpinistov sledite danes? Vam je morda pristop, slog in vizija katerega izmed njih še posebej blizu?

Nejc: Domače odprave ti tako in tako ne uidejo, od zadnjih odprav pa se mi je vtisnil vzpon na Anapurno III, ki se mi je zdel dober. (Ukrajinska odprava treh alpinistov se je na začetku novembra povzpela na vrh po prvenstveni smeri po jugovzhodnem grebenu, op. a.)

Luka: Prav izrecno ne bi mogel izpostaviti nobenega. Recimo, da sem na tekočem s tem, kaj se dogaja. Pred leti se mi je zdela zanimiva serija vzponov Colina Haleyja. Vzpon Toma Livingstona na Koyo Zom leta 2019 se mi je zdel super. Vseeno pa iščeš svojo pot in skušaš biti izviren.

Volontar je bil najmlajši, Prezelj pa najstarejši član odprave. Foto: Marko Prezelj

Volontar je bil najmlajši, Prezelj pa najstarejši član odprave. Foto: Marko Prezelj

Tsoboje ima pomembno mesto v nepalskem alpinizmu. Vzpon v zahodni steni, ki ga je opravil Mingma G Sherpa, je bil sploh prvi nepalski solo vzpon v alpskem slogu. Ko ga je novinarka portala Explorersweb pred vašo odpravo vprašala, ali ima kakšen nasvet za vas, je dejal, da ste v alpskem slogu večji profesionalci kot on, zato njegov nasvet ni potreben.

Nejc: Domačini so zelo ponosni na ta vzpon in nanj opozarja zelo veliko letakov, plakatov in koledarjev.

Luka: Nepal ima zelo mlado alpinistično sceno in je še v povojih. A glede tega vzpona ‒ Mingmo so pobrali z vršnega grebena s helikopterjem. Če bi bil strožji, bi se lahko vprašal, ali je bil to vzpon ali ne. Zame je vzpon zaključen, ko se vrneš in si celoten vzpon opravil sam. S tem hočem samo reči, da je njihovo plezanje v tem alpinističnem slogu, ki ga dojemamo mi, govorim o alpskem slogu, res še zelo v povojih. Vprašanje, ali bi pil vodo v slovenski alpinistični skupnosti. Vzpon namreč narediš tako, da prideš tudi dol.

Alpinisti neradi govorite o naslednjih ciljih, zato mogoče lahko samo poveste, kdaj se spet odpravljate v tuja gorstva?

Nejc: V dveh letih. Sva tudi starša in imava družine.

Luka: Premor je izbira vsakega posameznika. In tudi če gledaš v drugih športih, velika tekmovanja se ne zgodijo na pol leta. Neki večletni cikel je popolnoma primeren.

Odprava je trajala od 6. oktobra do 5. novembra 2021. Foto: Marko Prezelj

Odprava je trajala od 6. oktobra do 5. novembra 2021. Foto: Marko Prezelj