Lepota šaha: ko se združijo potencial za napake in ustvarjalne rešitve

Pa še to ranga res nepričakovanih dogodkov, kot je bila lani pandemija SARS‑CoV‑2, ki je prekinila večino športnih dogodkov, tudi pomladanski turnir izzivalcev, ki je bil preložen za leto dni, s tem pa tudi obračun za naslov prvaka.

V športu ni nič samoumevno, Magnusu Carlsenu niti vodstvo s 6:3 samodejno še ne zagotavlja, da bo prvi pri 7,5 točke (ki zagotavlja zmago), a zelo dobra forma, ki jo kaže v Dubaju, predvsem pa preračunljiv pristop napoveduje njegovo končno zmago.

Norvežan je že desetletje nesporna avtoriteta šahovskega sveta, ves čas ima namreč najvišji rating, ko pa se je leta 2013 dokopal še do naslova svetovnega prvaka, v rokah ves čas drži krono. Marsikateri strokovnjak mu je pri zadnjih dveh obračunih očital preračunljivo pasivnost, s katero je obračuna rade volje popeljal v podaljšek, v katerem je leta 2016 zmlel Sergeja Karjakina, dve leti pozneje pa Fabiana Caruano. Carlsen je namreč v pospešenem in hitropoteznem šahu skupaj osvojil kar sedem naslovov svetovnega prvaka in je iz te perspektive gotovo eden najbolj kompletnih igralcev v zgodovini te kraljeve igre.

Očitki so padali predvsem po obračunu s Caruano, potem ko se je vseh 12 partij končalo z delitvijo točk, po enakem scenariju se je začel tudi letošnji obračun, v katerem so gledalci videli uvodnih pet remijev. Carlsenova večja ambicioznost je na plano prišla zdaj že v legendarni šesti partiji, ki je porušila rekord po številu potez na tej ravni, Rus je predajo podpisal šele po 136 potezah. To je bila prava poslastica, ki je pokazala največje razlike med obema junakoma. Oba sta si privoščila nekaj manjših napak, ki jih v uvodnem ogrevanju nihče ni kaznoval. Carlsen je komaj ujel časovno zaporo in pred iztekom dveh ur potegnil 40. potezo, ki je vsakemu prinesla dodatno uro razmisleka. Ko sta prišla do 60. poteze in sta imela na voljo le “bonus” sekunde po opravljenih potezah, se je razplamtel pravi boj. Branilec naslova je namenoma tvegal in ustvaril redkejši položaj, v katerem vrednost figur ni zrcalna, ampak se je tekmečevi kraljici uprl s falango v podobi trdnjava, skakač in dva kmeta. Z računalniško natančnostjo je kraljici onemogočil gibanje, ko sta bila njegova kmeta popolnoma blizu zadnji vrsti, ki prinaša pretvorbo v kraljico, pa je Rus priznal premoč.

Ravnovesje je bilo porušeno, Nepomnjaščijeva trdnost je bila skrhana, v njegovo samozavest so se zažrli črvi dvoma, ki so povečali verjetnost nepričakovanih napak. Te so se mu prikradle tako v osmi kot deveti partiji. Carlsen jih je opazil in jih v rutinskem slogu nadgradil v točko. V zadnjih štirih partijah je zmagal kar trikrat, kako neverjeten je ta niz, priča že dejstvo, da je na prejšnjih 50 klasičnih partijah za naslov svetovnega prvaka zmagal “le” sedemkrat.

Računalniška tehnologija, algoritmi in skoraj neskončna kombinatorka so danes nepogrešljivi del (vrhunskega) šaha. Logično je, da tudi umetna inteligenca pomaga in soustvarja priprave šahistov. Tudi to je najbrž eden od vzrokov, da so prve partije precej predvidljive in se pogosto razpletejo z delitvijo točk. A po določenem času se pojavijo utrujenost in napake, ki jih ne pričakujemo od algoritmov, ampak od ljudi.

Ljudje imamo v sebi potencial za največje neumnosti in najbolj ustvarjalne domislice. In tudi v tem je lepota tovrstnih obračunov, ki so lahko nepredvidljivi ravno zaradi nepredvidenega človeškega dejavnika.