in

V Plečnikovi hiši razstava o posegih in oživljanju spomeniške dediščine

V Plečnikovi hiši bo odslej na ogled razstava Prostorski koncepti Plečnikovih prenov. Postavitev bo skušala odgovoriti na vprašanja, kot so, kako je Plečnik s posegi v dediščino spomenike oživljal in jih ohranjal, na kakšen način je s prenovo spomenikov odpiral nove javne prostore ter kako je pristopal k prenovi sakralnih prostorov.

Razstava povzema dvoletno raziskovanje študentov Fakultete za arhitekturo, ki so pod mentorstvom Maruše Zorec, Uroša Rustje in Andraža Keršiča odkrivali in preučevali različne Plečnikove prenove spomenikov v odprte javne prostore, so zapisali v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), pod okriljem katerih deluje Plečnikova hiša.

Ob razstavi, ki izpostavlja sodobnost pristopov, dolgoročno rabo in premišljenost Plečnikovih prenov, si bodo obiskovalci v družbi avtorjev razstave lahko na treh ljubljanskih prizoriščih ogledali Plečnikove posege, ki so jih odkrivali študenti. Raziskave in razmisleki strokovnjakov bodo izšli tudi v obliki kataloga, ki bo pospremil okroglo mizo januarja 2022.

Polje raziskovanja študentov, ki so proučevali raznovrstnost Plečnikovih posegov v dediščino, so bili izbrani javni prostori Šance, Križanke in Rimski zid ter Plečnikove prenove sakralne arhitekture. Po besedah Keršiča so z raziskavami gradiva in izrisom tlorisov, prerezov, fasad in prostorskih zasnov skušali razumeti, kako je Plečnik s svojo arhitekturo transformiral obstoječe. Zanimali so jih koncepti, s katerimi je prostore, objekte in fragmente odpiral in vpenjal v nov prostorsko-časovni kontekst.

Raziskave, aksonometrije, sheme in nekatere prvič izrisane načrte Plečnikovih projektov, ki so jih pripravili študenti, spremljajo arhivski posnetki in originalni načrti. Razstava bo odprta do 16. januarja.

Foto : David Bole/N1

Neločljiva spomeniška celota Plečnikovih del

Ob prihodu v Ljubljano se je Plečnik poleg urejanja mestnih prostorov zavzel za propadajoče spomenike, ruševine in nedostopne prostore, pretesne za potrebe uporabnikov, ter jih z radikalno prenovo in sodobnim konceptualnim pristopom preuredil v zaključene kompozicije. Spomeniki so se zato ohranili in danes prav zaradi njegovih intervencij delujejo kot neločljiva spomeniška celota, sta v tekstu ob razstavi zapisala njena avtorja.

Pri prenovah je Plečnik večinoma sodeloval z umetnostnim zgodovinarjem in konservatorjem Francetom Steletom, pozneje pa z njegovim učencem Nacetom Šumijem. Plečnikove kompozicije z novimi javnimi programi oblikujejo večplasten odprt prostor, namenjen vsem. Z ruševin Šanc je odprl razglede na mesto, Rimski zid je s preboji in parkovno ureditvijo vpel v živi organizem hitro rastočega predmestja, nekdaj popolnoma zaprt križevniški samostan pa je radikalno odprl, gradiral nivoje in velikost javnih prostorov ter ga z mladimi uporabniki na novo osmislil kot živo srce mestne četrti, sta naštela profesorja.

Posebno poglavje Plečnikovega ustvarjanja predstavljajo sakralni prostori, ki izražajo prvinsko enakost cerkvenega občestva. Ta je bila običajna v prostorih zgodnjekrščanskih cerkva, ki jih je Plečnik obiskal med potovanji po Italiji in Istri. Tak cerkveni prostor, ki je bil pred drugim vatikanskim koncilom radikalno drugačen, zasledimo v številnih zasnovah in prenovah cerkva znotraj njegovega opusa, sta med drugim še zapisala Maruša Zorec in Keršič.