Peter Vilfan: Vedel sem, proti čemu se borim, in vedel sem, da bom zmagal

Eden izmed najboljših slovenskih košarkarjev se svetovnega prvenstva v Manili leta 1978 podrobno spominja. Bil je četrti strelec v ekipi, in čeprav je bil najmlajši, je imel v ekipi, ki je osvojila zlato kolajno, zelo pomembno vlogo. Še posebej mu je v spominu ostal dogodek, ko je s pokalom v rokah prvi izstopil iz letala na beograjskem letališču.

Peter Vilfan poudarja, da se nikoli ni naveličal košarke. Na lestvici strelcev jugoslovanske prve lige med letoma 1945 in 1992 je na 13. mestu. Vilfan ves čas poudarja, da je obramba en najpomembnejših delov košarke: “Vedno trdim, da lahko najboljši napadalci igrajo najboljšo obrambo, obramba pa je stvar volje in želje.”

Vilfan se je v pogovoru na Valu 202 poglobil tudi v bolj osebne vidike svojega življenja in odkrito spregovoril o izzivih, s katerimi se je spoprijemal, ko je odraščal z materjo in ko je v mladosti sprejemal odločitve, ki so mu spremenile življenje. Izrazil je celo obžalovanje zaradi nekaterih svojih preteklih odločitev: “Če bi imel menedžerje, ljudi, ki bi stali za menoj, ko so v športu danes, bi bile odločitve zagotovo drugačne, zagotovo bi šel v tujino.”

Glede Luke Dončića je Vilfan jasen: “Luka Dončić je dosegel nekaj, česar ni uspelo še nikomur pred njim,” in dodal, “Še vedno je tisti fant s košarkarskega igrišča, ki se je pripravljen z vsakim pogovoriti, biti prijazen.”

Ob vprašanjih glede trenutnih razmer v svetu in družbi odkrito pove, da ga je tudi strah za prihodnost. A ni ga strah zase, temveč za njegova avtistična vnuka Luko in Jakoba. “Če me kaj skrbi, je to, kaj se bo zgodilo, ko mene ne bo več tukaj, ko moje žene ne bo tukaj, ko bosta Anja in Vlado ostala sama z njima ali ko ju ne bo več tukaj, kdo bo takrat skrbel za naša dva?”

Kljub oviram, s katerimi se je srečeval v življenju, od diagnoze levkemije med pandemijo do skrbi za avtistična vnuka, se zdi, da je Vilfanov duh nepremagljiv.

“Vedel sem, proti čemu se borim, in vedel sem, da bom zmagal – tako kot sem premagal vse prej, sem premagal tudi to.”

INTERVJU:

Se spomnite mogoče dneva, ko niste spregovorili ali recimo razmišljali o košarki?

Seveda so tudi taki dnevi. So tudi dnevi, ko dam košarko čisto na stranski tir. Dopusti, recimo, ko nama uspe s soprogo najti nekaj dni, da se umakneva, da se nekam skrijeva, po navadi greva nekam, kjer nikogar ne poznava, kjer naju nihče ne pozna, in potem seveda o košarki dejansko ne govoriva.

Ne glede na to, s čim ste se ukvarjali v življenju, verjetno je prva asociacija, če nekdo reče Peter Vilfan, košarka. Ste se je mogoče kdaj naveličali?

Dejansko ne. Nisem se naveličal košarke. Nikoli. Morda sem se včasih naveličal kakšnih dogodkov, ki so povezani s košarko. Marsikaj se dogaja v športu, tudi v košarki, okoli košarke, in so bile seveda situacije ali pa dogodki, ki si jih nisem pravzaprav želel, pa so se zgodili, ampak ti ne morejo pretehtati nad vsem tistim lepim, kar je meni košarka dala v življenju in kar mi še vedno daje.

Smo v času svetovnega prvenstva v košarki, ki med drugim poteka tudi na Filipinih, v Manili, tako kot leta 1978, ko ste bili pri 21 letih član slovite jugoslovanske reprezentance. Za vas mora biti ta dogodek precej “proustovski“, neke magdalenice spominov se bodo verjetno sproščale ves čas prvenstva.

Lahko rečem, da že kar nekaj mesecev razmišljam o tem svetovnem prvenstvu, razmišljam o tem zaključnem delu, ki bo v Manili, te zadnje odločilne tekme od četrtfinala naprej. Spomini neprestano dejansko prihajajo, jaz sem na nek način računal, da bi ta Manila, torej ta zaključek tega svetovnega prvenstva bila lahko tudi nek zaključek mojega komentiranja košarke. Ko sem komentiral finale evropskega prvenstva leta 2017, ko smo postali evropski prvaki, sem rekel, če nikoli več ne komentiram, je v redu, sem zadovoljen. Tudi na tem področju sem naredil tisto, kar sem želel, ampak neka skrita želja je bila, da bi se to zgodilo v Manili, ampak to se na žalost ne bo zgodilo. Televizija, na kateri sem delal prenose, nima pravic, tako da je ta del odpadel. Potem sem začel kombinirati, kako bi jaz odšel v Manilo. V resnici sem še vedno v igri zato, da grem v Manilo. Mislim, da bom od Fibe dobil akreditacijo, ampak to bodo potrjevali šele tam 3. ali 4. septembra in potem še vedno obstaja ta minimalna možnost, da grem tja in si ogledam zaključek in na nek način podoživim tudi vse tisto, kar se je dogajalo davnega leta 1978.

Kakšni časi so bili takrat?

To so bili čudoviti časi. Poglejte, zdaj današnje generacije ne vedo kakšno košarko smo takrat igrali, kakšne pogoje smo imeli. Jaz moram povedati, da v tedanji Jugoslaviji smo v košarkarski reprezentanci imeli vrhunske pogoje. Imeli smo vrhunske pogoje za trening, potovanja, bivanja, vse. Vse je bilo res na taki ravni, kot si lahko samo želiš. 25 dni smo bili v Manili. Vzeli smo si 14 dni za aklimatizacijo, kajti podnebje je tam povsem drugačno. V tistem času je bilo tudi tisto monsunsko obdobje. Obstajala je celo možnost, da bi tajfun takrat prizadel Manilo, ampak k sreči je šel mimo Manile, tako da je svetovno prvenstvo lahko nemoteno potekalo. No, saj nekaj podobnega se je govorilo tudi letos. Vseh stvari iz leta 1978 se spominjam, kot da so se zgodile včeraj. Zdajšnje dogajanje pa to samo še potencira. Spomini prihajajo vsak dan.

14 dni aklimatizacije. Kaj ste počeli?

Trenirali in igrali pripravljalne tekme. Morate vedeti, da smo se za svetovno prvenstvo pripravljali štiri in pol mesece. Tega časa danes reprezentance nimajo več. Jasno, klubske obveznosti so povsem drugačne, veliko več je tekem, veliko igralcev je v ligi NBA, enostavno ni več možno kaj takega izvesti, kot smo mi takrat počeli. Mi smo začeli aprila. Najprej tisti mlajši del, polovica reprezentance, ki smo igrali še na balkanskem prvenstvu, tega tudi danes, ljubitelji košarke pa športa sploh, ne poznajo več. Potem so se nam pridružili vsi ostali in potem so se začele priprave. Naj povem, da smo recimo več kot 20 dni bili na Jahorini in nismo košarkarske žoge sploh videli. Samo tek, kondicija, uteži in podobne zadeve. To je bil čisto drugačen način priprav, kot kar se dogaja danes.

Vseeno me zanima Manila, kakšno je bilo mesto?

Spomnim se, da smo bili v hotelu Philippine Plaza, gromozanski hotel, v katerem je bil ogromen nakupovalni center. V tem hotelu je bilo 11, 12 velikih restavracij, mislim da je to bil največji hotel, v katerem sem bil do takrat. Mesta v bistvu nismo videli, zato ker smo bili dokaj izolirani v tem hotelu, tudi za varnost je bilo na nek način zelo poskrbljeno.

Spomnim se, da smo en dan, ko smo imeli prost dan, odšli v en velik nakupovalni center v središče Manile. No in takrat se je zgodilo nekaj, kar je bilo sila zanimivo. Okrog 11.00 smo odšli iz hotela, ob 12.00 je začelo deževati, ampak to ni bil dež, to se je utrgalo, to je bilo nemogoče meter narediti izven tega nakupovalnega centra in potem smo mi tam sedeli nekaj časa, hodili okoli in potem sem enega od teh naših spremljevalcev vprašal: “Koliko časa bo pa to trajalo?” pa je rekel, da lahko traja uro, nekaj ur, lahko nekaj dni. Potem smo se gledali, kako bo to … in dejansko smo šele zvečer, tam nekje okrog šestih, pol sedmih, videli, da je prenehalo to neurje z vetrom in dežjem, toliko, da smo mi lahko potem z avtomobili, s taksiji odšli nazaj v hotel.

S kom ste bili takrat cimer?

Moj stalni cimer, praktično celo desetletje, je bil Rašo Radovanović, center takratne jugoslovanske reprezentance, sicer košarkar Bosne, takrat pozneje pa je igral tudi v različnih evropskih klubih. Včasih sem rekel v šali, da sem bil prvih 10 let … namreč z mojo ženo sva se poročila leta 1978 pred svetovnim prvenstvom, tako kot je zdaj 45 let od tiste zlate medalje, sva tudi midva že 45 let poročena, ampak v prvih nekaj letih sem jaz bil več skupaj, se mi zdi, z Radovanovićem kot pa s svojo ženo, glede na to, kako so bile te priprave dolgotrajne.

Kaj sta počela?

Midva sva bila ena od tistih, ja. Ko se je kaj čudnega zgodilo, so najprej vsi pogledali proti nama dvema. Ko si tako dolgo skupaj, mesece, seveda mora priti tudi do neke sprostitve. Vedno sem rekel, v tej reprezentanci, jugoslovanski, si vedno moral gledati na vse strani, še posebej si moral paziti na hrbet, če se tako izrazim, ker vedno te je lahko nekaj čakalo. To je bil tudi eden od načinov, da smo mi to vse skupaj zdržali, da ni prišlo do kakšnih konfliktov ali pa česa podobnega. Do kakšnega nezadovoljstva. Res je dolgotrajno biti takole skupaj. Ampak to je tisto, o čemer jaz vedno govorim, ti fantje, ta reprezentanca, to so bili res vrhunski igralci, najboljši v tistem trenutku v Evropi in na svetu. Imeli pa so vedno en sam cilj: zmagati, biti najboljši, biti svetovni prvaki, biti olimpijski prvaki, biti evropski prvaki, biti najboljši in oni so bili pripravljeni za to narediti čisto vse. Tudi pozabiti na vse osebne interese. Čeprav pravim, da je tam bilo 12 ogromnih egov, so ga vsi znali podrediti temu skupnemu cilju in ekipi.

Kakšna je bila v bistvu vaša vloga v reprezentanci tisto svetovno prvenstvo?

V tistem času sem bil verjetno največji talent v jugoslovanski košarki. Bil sem najmlajši član reprezentance, imel sem to srečo, po eni strani, da sem igral s takimi asi, kot so bili Slavnić, Kičanović, Čosić, Delibašić, Dalipagić, in tako naprej, po drugi strani pa nesrečo, da nisem nikogar iz svoje generacije, se pravi kadetske, mladinske in tako naprej, da noben od njih ni šel z menoj naprej v člansko reprezentanco. Mene so ti stari asi dejansko sprejeli kot popolnoma enakovrednega, to je že bil velik uspeh, ko si prišel v to reprezentanco. Jaz sem prišel iz Maribora, ko sem bil prvič poklican, in praktično od prvega treninga naprej so me ti fantje vzeli za svojega, kot pravim.

Moja vloga je bila na tem svetovnem prvenstvu pravzaprav kar velika. Na koncu sem bil četrti strelec ekipe. Moja naloga je bila, da vstopim v igro, ko so na klop odšli ali Kičanović ali Delibašić ali Slavnič, torej na položajih ena ali dve.

Na koncu je v finalu padla tudi Sovjetska zveza. Če se vrneva v čase, ko je bilo prvenstva konec in je letalo z jugoslovansko reprezentanco pristalo najprej v Skopju, potem pa v Beogradu. Tam ste s pokalom v rokah iz letala prvi stopili vi, šele nato vsi ostali zvezdniki. To je verjetno spomin, ki ne zbledi.

To je pa nekaj, kar seveda ne moreš pozabiti, saj ničesar od tistega tam, kar se je dogajalo, ne moreš pozabiti, ampak to je pa nekaj posebnega. Jaz sem ta pokal dobil v varstvo takoj po tisti finalni tekmi, ko ga je Ćosić, kot kapetan dobil. Ko smo šli nazaj v slačilnico, so mi ga dali in so rekli, zdaj ga pa čuvaš do povratka do Jugoslavije, ko pridemo. Vmes smo prespali v Bangkoku. Celo noč sem bil buden, ker sem se bal, da mi bodo ta pokal ukradli, skrili, da bodo seveda poskušali narediti kakšno zgodbo, kot jo delajo, in ko smo prišli z letalom najprej v Skopje, potem smo seveda iz Skopja poleteli za Beograd, sem jaz pokal vzel in ga nesel Čosiću in sem rekel: “Krešo, izvoli, avion je pristal, stopnice so pripeljali, zdaj greš ven, ti si Krešo, ti si kapetan, in se obrnejo proti meni Kičanovič, Dalipagić, Delibašić in Ćosić in pravijo: “Mali, nosil si ga do sem, zdaj ga boš odnesel tudi ven,” jaz nisem mogel verjeti. Lahko samo rečem, da to dokazuje tudi na nek način to njihovo veličino, kako so bili res vrhunski športniki, vrhunski ljudje. Za mene je to bil pravzaprav šok v tistem trenutku.

Po nekaterih podatkih ste na lestvici igralcev, ki so igrali v prvi jugoslovanski ligi med letoma 1945 in 1992, 13. po številu vseh točk. Dosegli ste jih 4.924.

Lahko bi rekel, da je to kar lep rezultat in lep uspeh. No, morate vedeti, da so takrat v jugoslovanski ligi v tem obdobju, pa tudi v mojem obdobju, igrali res vrhunski igralci. Takrat je bila tista jugoslovanska liga izjemno močna. Zakaj? Zato, ker najboljši tudi niso mogli v tujino. Šele z 28 leti smo lahko odšli v tujino, pa še tu je bil en pogoj, da si imel 120 nastopov za reprezentanco, pa osvojeno kakšno medaljo na velikem tekmovanju. To pa seveda pomeni, da so vsi ti igralci ostajali v Jugoslaviji, v svojih klubih. To je podobno, kot če bi v slovenskih klubih ostali vsi najboljši igralci, ne bi šli v Evropo, v NBA, in tako naprej, ampak bi recimo do 28 leta igrali slovensko ligo. Si predstavljate kakšno slovensko ligo bi imeli? Ampak dobro, to je v današnjem času nemogoče, nelogično in tudi prav je, da ni več tako.

Še vedno prevladuje misel, da včasih niste igrali obrambe?

To je zanimiva stvar. Jaz vedno trdim, da najboljši napadalci lahko igrajo najboljšo obrambo. Obramba je stvar volje, je stvar želje. Jaz sem bil na evropskem prvenstvu leta 1981 na Češkoslovaškem v bistvu najboljši obrambni igralec. Bogdan Tanjević mi je dal pokrivati vse najboljše nasprotnike, s katerimi smo igrali. Tistim, ki to govorijo, povem primer Michaela Jordana. Michael Jordan je edini igralec v zgodovini, ki je bil v eni sezoni najboljši strelec in najboljši obrambni igralec. Zakaj? Zato, ker so eno leto prej začeli govoriti in pisati, da ne igra obrambe. In potem jim je pokazal seveda, kako je s to obrambo. Tako da ja, ta vtis se sicer ustvarja, ampak jaz mislim, da dejansko ne drži.

Ali veste morda, koliko točk je na vseh tekmah preteklo sezono v dresu Partizana zbral Kevin Punter?

Ne, tega pa ne vem.

1.006.

Ni me prehitel! Še ne. To je podatek, ki ga jaz dolgo časa nisem vedel, izvedel sem ga pred nekaj leti, ko so v Partizanu izdali en tak zbornik ob neki obletnici, 50, 60, ali koliko let Partizana in potem zagledam tam zapis, da sem jaz v eni sezoni tisti, ki je dosegel največ točk, to je pa spet en velik dosežek, če pomislimo, da sta za Partizane igrala Kičanović in Dalipagić. Ter ostali veliki asi kasneje.

Torej, še vedno držite rekord pri 1008 točkah v eni sezoni. Kakšna je bila ta sezona?

To je bila posebna sezona. Leta 1986 so mi pri Olimpiji po sezoni, kjer sem bil najboljši igralec, mislim da tudi najboljši strelec, enostavno povedali: “Veš, Peter, mi na tebe več ne računamo, zdaj bodo priložnost dobili mlajši.” In jaz sem kar naenkrat po sezoni, ko sem sijajno igral, bil na cesti, da tako rečem. In tako se spomnim, da sediva z ženo, spomnim se takrat na kavi tam v Tivoliju, ko sem ji povedal, da je to to in da sem tukaj končal. Minil je kakšen dan, ko je doma zazvonil telefon in je na drugi strani bil Dragan Kičanović, takrat že direktor Partizana. Pravi, da so slišali, da me oni tam več ne potrebujejo, kaj če bi jaz prišel k njim. Odgovoril sem mu naj mi da pol ure. Šla sva z ženo v dnevno sobo in priznam, nalila sva si dva viskija, spila, nič še nisem rekel, pa je žena rekla: “Kam gremo?” sem rekel: “V Beograd,” odvrne: “V redu.” So me znova poklicali in sem prosil naj pošljejo nekoga, da podpišem papirje, ki jih moram.

Ko bom pa prišel v Beograd, ko se bodo začele priprave, tam nekje konec avgusta, septembra, se bomo pa vse podrobnosti dogovorili. In res, naslednji dan je prišel eden iz Beograda, jaz sem podpisal prazne papirje. Prišel sem potem konec avgusta v Beograd in mi pravijo, vsi ti iz Partizana: “Ampak Peter, ti si podpisal papirje, pa dejansko se nismo pogovorili, kaj boš ti za to dobil,” sem rekel: “Glejte, jaz verjamem Kiču, če si me ti poklical, da se bomo dogovorili in kar se bomo dogovorili, da boste besedo tudi držali,” in tako je tudi bilo. Potem je sledila ena res sijajna sezona, evo, s tem dosežkom, ki sva ga prej omenila, nekaj malega nam je manjkalo, da bi lahko se do konca borili s takratno Cibono, kjer je igral Dražen Petrovič, res so imeli eno sijajno ekipo takrat Cibona, tako da nismo osvojili ničesar v tistem letu, ampak sezona je bila pa taka, nepozabna, res.

Znameniti tehnični vodja vas je peljal v eno vasico, ne?

Ko sem šel v bolnišnico v Valjevo k dr. Djuroviću po neke injekcije, sva se s tem tehničnim direktorjem iz Partizana, ustavila v eni vasi, in je rekel, zdaj boš pa videl najbolj partizanovo vas na svetu. In greva v en lokal. To je bilo vse v črno-belem in to so bile fotografije vseh generacij nogometašev, košarkarjev, vseh, tudi moja je bila seveda že tam med njimi in vse. Lastnica je bila ena zelo odločna gospa. In ko sva prišla, to je bilo takoj veselje, pozdravi, in tako naprej. Spila sva eno kavo in nadaljevala pot. Ko sva se vračala, pravi meni Radiša, da se bova spet ustavila v tisti vasi in da bo videl, ko bova prišla tja. Ko sva prišla so se pred tisto gostilno pekli odojki, jagenjček, pa ne vem kaj vse, bilo je, ne vem med 200 in 300 ljudi, bila je fešta, ki je ne pozabiš. Naslednji dan pridem dopoldne ob 10.00 v dvorano v Novem Beogradu, kjer smo imeli trening, tam sedijo vsi, Kičanović, vsi iz Partizana, 11 ali 10 ljudi, se smejijo in pravijo: “Ti, Peter, kdaj sta pa prišla vidva nazaj v Beograd včeraj?” Jaz pogledam Radišo in mi je namignil, kar povej. Sem rekel: “Tam ob 4.00 ali 5.00.” In so takoj vedeli, kje sva bila. To je tista pripadnost, ki jo imajo ti navijači, ki jih imata Partizani in Crvena zvezda. Ker zanimivo je, da nekaj kilometrov naprej, ko sva se vozila, mi je govoril Radiša, da če bi tam nekje zavila desno, je podobna vas, kjer so sami zvezdaši. Ampak tja nisva šla.

Prejšnje leto smo se pogovarjali z Bogdanom Tanjevićem, legendarnim trenerjem, tudi njemu ste posvetili posebno poglavje v svoji avtobiografiji, rekli ste, kako je bil predan, pravi manjak kot trener in tudi zelo ste ga cenili. Tudi sam priznava, da je bil kot bomba, ki hodi na igrišču. No, Tanjević je v pogovoru povedal, da vas je vabil v Italijo, kjer bi lahko po njegovem naredili še boljšo kariero, kot ste jo, da ste bili po talentu podobni Borutu Bassinu, ampak kot pravi on: “Glave takrat ni imel na pravem mestu.” Kako bi se odzvali?

Z Bošo sva se pogovarjala o tej izjavi. In ne drži čisto tako, kar je rekel. Poklical me je k sebi, ampak je potem izpadlo nekoliko drugače. Jaz sem hotel priti pa je on angažiral nekega drugega igralca. Ampak dobro, zgodba je takšna, kot je. Kar se tiče tega, da glave nisem imel na svojem mestu, moram povedati naslednje. Jaz sem od šestega leta naprej živel sam z mamo, nisem imel očeta, moj oče je se odselil v Celje, nikoli več me ni v življenju pogledal, bil je takrat upravnik tistih zaporov v Celju za mladoletnike, menda so morali tekme vse gledati, ko sem jaz igral, ampak mene pa nikoli ni pogledal, poklical, nikoli ga nisem več videl do smrti, celo njegova tretja žena ni dovolila, da bi izvedel, kdaj je pogreb. Dejansko sem živel sam z mano, vse odločitve sem moral sprejemati sam, jaz sem bil na prvem pogovoru z Jugoplastiko popolnoma sam, tako kot zdaj midva sediva vsak na svoji strani, jaz sem sedel tule sam, tam jih je pa sedelo osem starih mačkov, ki so točno vedeli kako, in jaz sem se moral z njimi pogovarjati, pogajati za pogoje.

Ko ste bili še najstnik.

Praktično najstnik, seveda, 18 let star. In če bi imel takrat menedžerja, če bi imel ljudi, ki bi stali za menoj, tako kot danes, ko imajo otroci, igralci, starše, imajo menedžerje, imajo psihologe, imajo ne vem kaj, sem moral jaz vsako odločitev sprejemati sam in dejstvo je, da bi, če bi se zdaj vrnil nazaj, ne veliko spremenil, definitivno. Ampak nekatere odločitve bi zagotovo bile drugačne.

Bi šli v tujino?

Vsekakor, saj to sploh ni vprašanje. Kar se tiče tujine, čakati se je moralo, da si dosegel 28 let. Ko sem zaključil tisto tekmo v Partizanu, sem se poškodoval, šel na operacijo prepone, takrat sem imel ponudbo. V tistem času pa tudi denar, razen seveda v nekaj klubih, v Evropi ni bil tako velik kot danes. Te zgodbe niso niti približno bile takšne. Tudi v Jugoslaviji sem takrat zelo solidno zaslužil. Ko sem pa pri 30., 31. letu tehtal te ponudbe, sem ugotovil, da je nesmiselno, da grem ven, če pa lahko praktično za skorajda pod enakimi pogoji ostanem tudi v Jugoslaviji.

Tudi naslednjo temo morava vsaj malo kontekstualizirati, čeprav ste jo povedali že neštetokrat, mogoče pa jo nekateri še niso slišali. Za to ste se tudi nekako spovedali in skesali ter priznali v knjigi, da ste bili Črni Peter, na igrišču ste galamili, se pritoževali, o vas se je širil stereotip in enkrat ste sodniku pokazali rit. Se je Črni Peter, kaj umirila ali še vedno kakšen del njega kje tiči?

V zadnjih letih, celo moja žena, ki je z mano vseh 45 let, lahko si predstavljate, da ji ni bilo lahko vsa ta leta, ker vse, kar se je meni dogajalo, kar se je z mano dogajalo, kar se je dogajalo okoli mene, se je dogajalo tudi njej. Midva sva bila seveda pri vsem vedno skupaj, celo ona mi je rekla pred 15 ali pa morda celo 10 leti, da sem se malo umiril, da postajam drugačen. Ampak sem ji rekel, da ne, ampak malo bolj umirjen. Čeprav tisti vražiček, veste, še vedno nekje zadaj živi. Tako, da vsake toliko časa ga še malo spustim z verige.

Kako ste se pravzaprav znebili stereotipa o tem ekscentriku, neprilagojencu, egoistu, konfliktnežu, Vilfanu, ki dela vse zase, nič za kolektiv?

To je trajalo kar nekaj let po koncu kariere. Ko sem končal kariero, so me ljudje morali pač spoznati. Jaz sem bil vedno človek, ki je šel med ljudi, nikoli se nisem skrival. Po vsaki tekmi, smo izgubili ali zmagali, sem bil najboljši ali pa slab, vedno sem šel ven med navijače, ki so čakali, če so me hvalili, so me hvalili, včasih so me nosili po rokah, včasih so me pa tudi, po domače povedano, nakurili, ker sem si to zaslužil. Ampak bil sem tam z njimi in po petih minutah so me imeli radi. Bil sem en človek, ena oseba na igrišču, nekaj povsem drugega zunaj igrišča. Vsi tisti, ki so me spoznali, tudi med kariero, so bili po navadi presenečeni in šokirani na nek način. “Pa čakaj, saj ti sploh nisi tak, kot se kažeš tam na igrišču.”

Zdaj, ko lahko analiziram, ko sem starejši, ko gledam stvari za nazaj, je to tudi posledica tega, da sem se jaz celo življenje moral boriti. Z mojo mamo sva bila sama. Večkrat tudi lačna. Mama je iz mariborske tekstilne tovarne, kjer je delala, toplo malico prinašala v tistih posodah, ki so se takrat nosile domov, da sem jedel doma. To je trajalo kar nekaj časa. Vedno sem imel občutek, da sem zapostavljen. Šport je pa seveda tak, da v tebi zbudi vsa čustva, pozitivna, negativna, stresno je, in potem se mi zdi, da je to bil tudi razlog, da sem včasih reagiral na igrišču tako, kot sem, ker izven igrišča takih reakcij pri meni skorajda ni bilo.

Kako mogoče vidite to danes, to pritoževanje, ukvarjanje s sodniki, velikokrat smo zaradi tega kritični, tudi pri najboljšem slovenskem igralcu Luki Dončiću.

Moram povedati, da je bilo sojenje v tistem času povsem drugačno. Bodimo čisto realni, sodniki v bivši Jugoslaviji so bili vrhunski, ampak so bili tudi taki, ki so znali, veste, okrasti tekmo, predvidevam, da za to tudi kaj dobiti in tako naprej. Tako je pač bilo, saj ni bilo samo v tisti Jugoslaviji takrat, to je bilo bolj ali manj po celi Evropi, ampak danes, ko imaš tri sodnike, ko sodniki gledajo posnetke, ko je kamer na igrišču ogromno, se mi zdi, da igralci malo pretiravajo s tem, da dejansko ni potrebe za tem, kar počno. Tudi naš Luka, ki ga jaz obožujem in ki je za mene car in vedno bo. On za to izgublja energijo in koncentracijo. Ker to sojenje, kakršnokoli že je, tudi če je kdaj napaka … Jaz ne vem kaj bi oni počeli v tistem času, ko smo mi igrali, saj bi se jim verjetno zmešalo.

Vaš poletni tabor je letos praznoval 30 let, zasledil sem podatek, da ga je v vseh teh letih obiskalo okoli osem tisoč otrok, med njimi nekateri slovenski najboljši košarkarji, tudi Luka Dončić. Pred 30 leti ste v določeni meri orali ledino, zdaj ste eden izmed mnogih košarkarskih taborov, tudi Goran Dragić, ima svojega, pa košarkarska zveza in tako naprej. Zakaj je vaš poseben oziroma zakaj mu uspeva?

Če delaš nekaj 30 let in to obstaja ter deluje, potem je to zagotovo neka kakovostna zadeva. Tisto, kar je najbolj pomembno, v teh 30 letih, sva samo dva, ki sva zraven vseh 30 let. To sem jaz in pa moj glavni trener in vodja košarkarske šole Aleš Fabjan. Mi ta naš tabor vodimo, delamo v njem na enak način, kot smo to počeli prvo leto. S srcem, z dušo, z entuziazmom, z energijo, z voljo in željo. Mi vsi, ki tam delamo, to počnemo z užitkom, uživamo v tem, to seveda otroci tudi občutijo, to otroci vidijo.

Mislim, da nihče ne vodi tabora na ta način kot mi. Naši trenerji po treningu ne gredo počivat, ampak gremo vsi skupaj na plažo. Skupaj smo ves čas.

Ta tabor je nekakšen moj otrok. Kar počnem v tem taboru, dejansko lahko enačim s svojo košarkarsko kariero, to je nekaj, kar sem si jaz ves čas želel, nekaj, kar mi je uspelo takrat ustanoviti.

V šali pravim, da čez 20 let, če ne bom mogel hoditi, bom pa tam na vozičku, se vozil okoli in kontroliral vse skupaj, kako deluje.

Luka Dončić je v Evropi osvojil vse, kar se osvojiti da, pokoril si je Evroligo in špansko prvenstvo, tudi evropsko prvenstvo z reprezentanco, potem je pa tukaj liga NBA. Od novinca leta do rednega udeleženca tekme vseh zvezd ni bilo dolgo, zagotovo lahko rečemo, da je med najboljšimi na svetu, vse se je zgodilo pravzaprav zelo hitro. Kako vi gledate na to, smo v Sloveniji sploh ponotranjili ta njegov uspeh?

Mislim, da ja. V veliki meri. Je pa značilno za Slovenijo in za nas Slovence, da vsakomur, pa naj je še tako dober, pa naj je najboljši na svetu, pa naj je vse živo osvojil, kar se da osvojiti, v nekem trenutku začnemo iskati tudi slabosti. Zdi se mi, da pri Luki tega še ne počnemo.

Tu in tam zasledim že kak komentar v slogu češ, saj je v NBA vedno v prvi peterki, ampak osvojil ni še pa nič. Ampak to je nekaj takega, kar je po svoje normalno. Jaz Luko vidim kot nekoga, ki je dosegel nekaj, kar še ni nihče pred njim. Mi imamo fenomenalne športnike v Sloveniji, imamo olimpijske prvake, prvakinje, svetovne, evropske in tako naprej, ampak nihče, nihče od njih se ne more dejansko v tem trenutku primerjati z Luko Dončićem. Ne govorim zdaj o medaljah, ampak govorim o njegovem vplivu. Ne samo na košarko, ampak na šport v celoti, da ne govorim o tem, kaj pomeni v nekem promocijskem pogledu za Slovenijo.

Veličina Luke je tudi v tem, da se on dejansko zaenkrat še ni prav nič spremenil, on je še vedno tisti fant s košarkarskega igrišča, tisti fant, ki bi jutri mirno, če bi mu rekel, verjetno šel na asfaltno igrišče metat na koš. Še vedno je pripravljen se pogovoriti z vsakim, si za vsakega vzeti čas, biti prijazen. Vse to, kar se okoli njega dogaja, zdržati. In zato ga še toliko bolj cenim.

Kako pa gledate njegovo igro. Meji med košarkarskim genijem z izjemno sposobnostjo razmišljanja na igrišču, na drugi strani pa je lahko tudi nočna mora trenerja, ker včasih naredi kakšno neumnost.

Saj ravno to je veličina teh vrhunskih zvezdnikov. Luka je drugačen, on nikoli ne bo Michael Jordan, verjetno nikoli ne bo mogel doseči tistega, kar je Jordan, moramo biti realni. Ampak, če pogledamo prepoznavnost, se pa počasi Jordanu približuje.

Košarka, ki se zdaj igra v ligi NB A, je Luki pisana na kožo. To je košarka, kjer obramba ni v ospredju. Igrišča so širša, daljša, več je prostora. Pravila so taka, da Luke pod košem centri ne morejo čakati, zato ima Luka v Fibini košarki kdaj pa kdaj tudi kakšno težavo več. Tukaj po navadi ti visoki igralci ostanejo pod košem, čakajo. Luka preigra svojega igralca, preigra še tistega, ki pomaga, ampak potem naleti še na tretjega ali pa četrtega.

Za Luko je pet let igranja v ligi NBA. Verjamem, da bo tudi sam začel razmišljati o tem, da mora pa tudi nekaj osvojiti, ali bo to z Dallasom ali pa bo Luka morda čez kašno leto zahteval tudi menjavo, to bomo pa videli. Če v Dallasu ne bodo uspeli ali pa niso uspeli že letos sestaviti ekipe, ki bo konkurenčna tudi za naslov, potem verjamem, da se lahko zgodi, da bo Luka razmišljal morda tudi o spremembi.

Po igralski karieri vas je zaneslo v komentiranje košarkarskih tekem, če so moji podatki pravilni, je vaš samostojni komentatorski debi bilo finale Evropskega pokala, v katerem je igrala in na koncu zmagala Smelt Olimpija. Naslednje leto bo 30 let od tega finala. Če vas vprašam klišejsko, kakšni so občutki, ko to poslušate za nazaj?

Najprej moram povedati, da jaz nikoli nisem tega prenosa poslušal, verjeli ali ne, jaz v vseh teh letih, odkar komentiram, nisem niti enega svojega prenosa poslušal, ker bi bil z vsakim nezadovoljen. Ta prenos je podoben tistemu iz leta 2017. To je bil moj prvi samostojni prenos, res je, jaz sem do takrat bil sokomentator Mihi Žibratu, ampak v tistem trenutku, ko se je igral ta finale v Lozani, je bilo, mislim da v Kranjski Gori, smučanje, pa Planica, pa ogromno stvari se je dogajalo, enostavno Miha Žibrat je bil angažiran tam, nobenega drugega ni bilo. In Marjan Lah, takratni urednik, me je poklical in rekel, če bi delal Lozano sam. NIkoli nisem rekel ne. Izzive sem vedno imel rad. Ko sem prišel v Lozano nisem imel pojma, kaj vse potrebujem. 14 dni pred prenosom sem se z avtomobilom vozil po Ljubljani in ves čas komentiral. Na semaforjih so me ljudje gledali. Predelal sem vse možne situacije, ki se lahko zgodijo, kaj pa, če kdo razbije tablo, pa bomo morali biti pol ure v prenosu, pa bom jaz moral nekaj govoriti, ne morem biti tiho …

V tistem prenosu bi lahko bilo veliko stvari boljših. Ampak res se moram zahvaliti vsem takrat na TV Slovenija. Predvsem uredniku Marjanu Lahu. Ob polčasu me je prek povezave poklical v Lozano in mi je rekel iz Kranjske Gore: “Peter, v redu je, vse super, samo tako naprej, mirno,” kar je bilo zelo pomembno. To je bil dejansko potem nekakšen začetek oziroma tisti pravi začetek moje samostojne komentatorske kariere.

Začeli ste z vrhuncem klubske košarke v Sloveniji in na nek način leta 2017 tudi pospremili reprezentančni vrhunec slovenske košarke Slovenija. Tudi v komentatorstvu ste zmagovali.

Lahko bi rekli tudi tako. V tistem zaključnem komentarju v Istanbulu 2017 sem rekel, da če je to moj zadnji prenos, nič hudega, sem tudi v komentatorstvu dejansko dosegel vse, kar sem lahko.

Določene kritike, komentarje ste pisali tudi med igralsko kariero, znana je ena kolumna z naslovom “Kriv je tudi trener,” takrat o Skansiju. Kako si recimo predstavljate, da bi zdaj eden izmed mlajših reprezentantov pisal za časopis?

Tisto nisem jaz pisal, tisto me je vedno poklical Stane Trbovc, novinar Dela, vrhunski novinar, ki je spremljal košarko. To je nekaj, kar sem si takrat privoščil, upal na nek način. Skansi ni bil najbolj zadovoljen s tistim. Čeprav sva pozneje, ostala sva prijatelja vse do njegove smrti, to razčistila. Rekel je, da sem imel prav.

Nekaj drugega bi rad povedal tukaj, slovenski športniki, pa greva samo na košarko, oni nimajo pojma, kakšni so bili nekoč novinarji, kako kritični so bili, kako analitični so bili pri vsakem igralcu, kakšne komentarje smo o sebi, o nas, o ekipah morali prebirati, to je bilo nekaj popolnoma drugega. Danes je bolj ali manj to poročanje, pač statistični podatki, zelo malo je športnih novinarjev, ki so v svojih komentarjih tudi kritičniki. Ampak ne govorimo o kritizerstvu, govorimo pač o kritiki, ker vsak športnik, tudi vsak košarkar, tudi Luka, si verjetno kdaj zasluži, da prebere ali pa sliši kakšno kritiko, ampak tega skorajda ni.

Upal bi si reči, ad sem eden redkih, ki je tudi v teh prenosih znal biti dokaj kritičen, če sem menil, da je to potrebno do naših košarkarjev.

Nedeljski gost je nekdanji vrhunski košarkar, televizijski komentator, kasneje tudi politik Peter Vilfan. Ste kritični opazovalec družbe, nikoli se niste znali nekako zadržati s svojimi mnenji. Kakšen se vam zdi trenutni svet, v katerem živimo?

Na trenutke sem kar razočaran nad svetom, v katerem zdaj živimo. Pustimo šport, govorimo o naši družbi, govorimo o Sloveniji, govorimo o Evropi, govorimo o celem svetu. Tisto, kar jaz pogrešam, so neke vrednote, ki smo jih včasih enostavno imeli, vrednote, ki so nam jih morda v nekem trenutku tudi vsilili, ampak jaz pravim takole, bolje vsiljene vrednote, kot pa nobene vrednote.

Zdi se mi, da smo zdaj prišli v situacijo, ko nismo z ničemer več zadovoljni, imamo demokracijo, ampak ta demokracija ne pomeni, da pa zdaj lahko čisto vsak počne karkoli hoče, reče karkoli hoče, dobro, reče lahko, ampak počne karkoli hoče? Ni se treba držati več nobenih pravil, poglejmo samo, kaj se dogaja v šolstvu, kaj se dogaja v kulturi, v športu, gospodarstvu, kjerkoli. Mislim, da smo prišli do nekega trenutka, ko bomo morali vsi skupaj zelo, zelo premisliti kako naprej, ker drugače bo to vse skupaj šlo v eno anarhijo in en kaos in jaz si dejansko ne želim zadnja leta ali pa še naslednjih toliko let preživeti v nekem okolju, kjer me bo pravzaprav na nek način strah kaj bo jutri, kaj šele, kaj bo pojutrišnjem.

Pa vas je strah?

Ne, ni me strah. Razmišljam pa o tem. Me malo postane strah, ko začnem razmišljati o svoji hčeri, pa zetu, pa še bolj, ko začnem razmišljati o svojih vnukih. Kaj pravzaprav njih čaka, kakšno življenje? Ali je to življenje, ki bo takole enosmerno? Življenje brez ideje, brez samoiniciative? Ali bo to samo ena borba za golo preživetje ali pa bodo tudi oni v življenju lahko in znali uživati tako, kot smo uživali mi. Ko sem bil otrok, nisem imel praktično nič, ampak ne morem reči nič slabega o svojem otroštvu. Doživljal sem čudovite stvari. Pa čeprav nisem imel takšnih copat, čevljev, obleke ali smuči. Predvsem, ker sem imel okoli sebe ljudi.

Danes pa se mi zdi, da vsi gledamo svoje egoistične individualne interese. Tudi sama družina izgublja na pomenu. Pri meni, moji ženi in hčeri … mi silno skrbimo za našo družino, držimo skupaj in seveda za vse ostale, ki so člani te naše družine, ker se nam zdi to pomembno. Mislim, da je to osnova, iz katere lahko, če smo dobri, če se počutimo dobro, če smo tolerantni drug do drugega, smo lahko takšni tudi do koga drugega.

V nekem intervjuju za Dnevnik ste dejali: “Nekateri problemi, ki so se ti še pred kratkim zdeli ogromni, se ti ne zdijo več tako hudi, ampak so povsem banalni v primerjavi z bojem za zdravje. Ugotoviš, da moraš vsako sekundo temeljito izkoristiti. Vse je minljivo – danes si, jutri te ni. Zato uživajmo, dokler lahko.”

V karieri ste bili veliko poškodovani, ampak to, kar ste recimo preživljali v zadnjih letih, nikakor ni primerljivo. Kako ste se s tem soočili in kje ste danes?

To je spet taka značilna zgodba zame. Bilo je v času epidemije. Takrat sem vsak večer naredil od 15 do 17 km hitre hoje. Sijajno sem se počutil. Izgubil sem nekaj kilogramov. Zdelo se mi je super, imel sem občutek, da se to dogaja zato, ker sem pač tako fizično aktiven. Ampak v enem trenutku sem imel neko težavo z ledvicami, nekaj me je zabolelo. In pravi žena naj si dam pregledat kri in takrat se je vse skupaj začelo. Praktično v nekaj dnevih sem bil v kliničnem centru. Ugotovili so, da je kri katastrofa. Vzeli so mi kostni mozeg. In postavili diagnozo neke vrste levkemije. Ki pa je, sreča v nesreči, lahko ozdravljiva.

Moram reči, da je ekipa tam na oddelku v Ljubljani bila neverjetna. Predlagali so kemoterapijo in me vprašali, če se strinjam. Kaj pa naj drugega? Čim prej. Zdravnica je rekla, da bom po eni tretji terapiji moral najverjetneje v bolnico, ker bo imunski sistem seveda popustil, to pušča posledice, izčrpa organizem. Sem rekel, da se to ne bo zgodilo, da naj kar pozabi. Pa mi je rekla: “Bomo videli.” In res sem imel po tretji terapiji pregled in pravi, kako se počutim. In sem rekel, da dobro. Pred terapijo sem shujšal 11 kilogramov, si lahko predstavljate? No, takrat sem pridobil znova tri in pol kilograme. Pa pravi: “A vi jeste? Imate apetit?” In sem odvrnil, da včasih ga imam, včasih nimam, jem pa ves čas.

In dejansko, ko sem izvedel diagnozo, sem vedel, s čim se borim. Prišel sem domov, vsi so bili doma, takrat sem šel spat in spal normalno do jutra. Žena ni mogla spati in me je vprašala, kako sem spal. Ni mogla verjeti, da sem spal celo noč. Rekel sem ji: “Celo noč sem spal, ker jaz vem s čim se borim, in jaz bom zmagal.”

Ko sem prihajal na te terapije, ko sem prišel tja, se mi zdi, da je včasih, kot da malo zasijalo sonce, vsi so bili malo boljše volje, ker jaz nikoli nisem prišel tja ves potrt, slabe volje. Jaz sem prišel tja poln energije, tudi če se nisem počutil ravno najbolje, tega nisem pokazal in dejansko naredil sem vse, kar je treba narediti ob tej terapiji, še vse tisto, kar lahko zraven narediš. Ne bom rekel, da sem se ukvarjal z nekimi alternativnimi metodami, ampak vse, kar je zdravo, kar je naravno, sem tudi jemal, si poiskal različne poti. In na koncu te terapije bil čist.

Ne bom rekel zdrav, ker se ta tip levkemije, ki ga imam jaz, lahko ponovi. Po enem letu, dveh, desetih. Zato imam kontrole vsakih pet mesecev.

Če se ponovi, bomo postopek ponovili, sem rekel zdravnici. Boriti se je treba. Glava je zelo pomembna. Verjeti moraš, zaupati moraš, ne smeš se nikoli predati. Saj to je lažje reči, ni tako enostavno, določene bolezni so tudi take, ki jih tudi ob takem pristopu težko premagaš, ampak da se pa veliko narediti.

Absolutno držimo pesti, da bodo tudi naslednji rezultati za vas pozitivni. Kako se sicer soočate z minljivostjo? Pred kratkim sta preminula tako Peter Skansi kot Mirko Novosel, zapustil vas je dober prijatelj Boban Petrovič.

To je stvar, ki se v zadnjem času vse bolj pogosto dogaja. Ljudje, s katerimi sem v preteklosti delal, igral, so bili moji trenerji, tudi moja poročna priča Darko Pehlič je že pred šestimi leti umrl, jaz sem bil njegova, on moja, potem Boban Petrovič, moj prijatelj je umrl v Južni Afriki v prometni nesreči. Ko prideš v neka leta, se začne dogajati, da odhajajo ljudje okoli tebe.

Nimam nekih strahov ali travm zaradi tega. Seveda mi je žal. Ob tem se ne počutim dobro. Sem žalosten. Ampak to je del življenja, to je nekaj, kar moraš sprejeti. Jaz pa pri sebi še vedno vidim ogromno časa, ki ga bom še preživel, imam še vedno v glavi ogromno idej, še ogromno stvari, ki jih mislim narediti, za katere moram skrbeti.

V naši družini imamo eno čisto posebno situacijo. Moja dva vnuka sta oba avtista. Otroka, ki nikoli ne bosta mogla samostojno živeti, za katere bomo vedno morali skrbeti. Luka je star 17, Jakob 15 let. Z njima smo hodili skorajda po vsem svetu, iskali možnosti, kaj narediti, pomagati, ampak avtizem je ena taka zgodba … nihče ne zna pomagati. Zdravilo ne obstaja. Ampak mi smo ta naša dva fantka pripeljali v tako stanje, da sta tako socializirana, da jaz danes lahko, Luka sicer ne govori, Jakob v zelo omejenem obsegu, ampak jaz lahko z obema grem sam na letališče in odletimo v Ameriko.

Življenje naše družine se je v teh 15 letih zelo spremenilo, mi si skrb za ta dva otroka ves čas delimo, mi za njih skrbimo in ko sva prej govorila o tem, ali me kdaj skrbi prihodnost, če me kaj skrbi, me skrbi, kaj bo, ko ne bo mene, ko ne bo moje žene, ko bosta Anja in Vlado ostala sama z njimi. Ali pa njih ne bo več, kdo bo pa za ta naša dva takrat skrbel? To je recimo ena skrb, ki se mi pojavlja, včasih se tudi ponoči zbudim, pa o tem razmišljam, ampak glej, tudi za to bomo našli rešitev.

Zanimiva mi je bila misel iz vaše avtobiografije, da vas je Skansi naučil, da mora človek vedno gledati malo bolj široko. Ja, saj ti si center vesolja, saj se vrti okrog tebe, ampak kljub temu moraš vedeti, kje so druge galaksije. Je to vodilo, ki vas načeloma še zdaj vodi?

V bistvu takrat, ko mi je Skansi to povedal … ko si mlad, ko si v nekem svojem svetu, ko niti tega morda ne razumeš tako, kot lahko to zdaj razumeš, ko gledaš za nazaj … res je, nismo samo mi.

Včasih se, ko prideš v neka leta, začneš spraševati, kaj pa pravzaprav je to vse skupaj, kaj je to naše življenje? To je samo en trenutek, to je en preblisk, pravzaprav, teh 60, 70, 80, 90 ne vem koliko let pač živimo. Včasih se začneš spraševati ali začneš dojemati, da enostavno, saj ne moremo mi biti center vsega tega, center vesolja, da verjetno je še kaj drugega.

Ampak spet bom rekel takole, po drugi strani moraš biti pa realen, zdaj si tu, danes smo tukaj, danes tukaj živimo in otroci, kot sta moja dva vnuka, te tega naučijo, ker pri njiju dveh, pri avtistih, pa pri podobnih otrocih s težavami, je pomemben samo danes. Ali sta onadva danes zadovoljna, ali sta nasmejana, ali sta srečna. Jutri bomo reševali, ko bo prišel jutrišnji dan.

Kdaj ste bili nazadnje na ribolovu?

Verjetno pred kakšnimi 15 leti. To je povezano tudi z mojima vnukoma, s spoznanjem, do katerega smo prišli, ko je Luka bil star eno leto. Ko se je, naše življenje bistveno spremenilo. Ko smo, tudi jaz, nekatere prioritete dali na stran. In smo se posvetili nekim drugim stvarem, prav tako lepim, dobrim, s katerimi sem tudi zadovoljen.

Ampak res je pa zanimivo to, da moja hčerka Anja zdaj lovi. Ko gre v Belo krajino. Tja hodimo že 45 let. Od tam sta bila moja tast in tašča, ki še vedno živi, kmalu bo štela 92 let. Anja, ko gre na Kolpo, lovi. Ko je bila majhna, je bila ves čas z menoj na ribolovu. Vedno je nekaj ušpičila. Dvakrat mi je, ker je hotela vse videti, padla v Kolpo. Tako, da sem vrgel palico, skočil in jo potegnil ven. Sva se šla v hišo preobleči, čez eno uro je bila spet v Kolpi. Pa sem skočil še enkrat.

Kaj se pri Petru Vilfanu doma dogaja ob nedeljah?

Ob nedeljah imam enega ali pa drugega vnuka, Jakoba ali pa Lukca. Velikokrat smo v Beli krajini. Z Jakobom sva bila recimo zadnji dve nedelji. Devet dni sva bila dol na Kolpi, se kopala, plavala. Drugače pa z Jakobom veliko hodiva po tekmah. Obožuje košarko. On košarke ne more igrati, ker tega sistema treninga in tekme ne bi ujel. Ampak košarko vseeno obožuje, žogo ima vedno v rokah. Midva hodiva na tekme ob sobotah in nedeljah. Vse povsod naju že poznajo. Od Novega mesta, Šentjurja, Šenčurja, Laškega, Celja, Kopra, … kjerkoli so tekme. Sobote in nedelje so pri nas rezervirane za ukvarjanje z vnukoma.